Novice

kritike in recenzije

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma G. TURNER (MR. TURNER)

Koridor, 6. marec 2015 ― Režija: Mike Leigh Igralska zasedba: Timothy Spall, Paul Jesson, Dorothy Atkinson Datum izida: 15. november 2014 (LIFFe), 1. januar 2015 (Kinodvor) Tableaux vivants oziroma »žive slike« so bile modna muha, ki je doživela razcvet v 18. in 19. stoletju. Da bi izobrazili in razvedrili elitno publiko, so skupine igralcev med drugim upodabljale dela likovne umetnosti. Uprizoritev je bila zmeraj statična, poskus kopiranja dispozicij originala je bil namreč pomembnejši od pripovednega ozadja likovnih del. Koncept živih slik je kasneje našel svoj odsev tudi v filmski umetnosti, npr. pri Godardu (»Passion«, 1982), Greenawayu (»Nightwatching«, 2007) in Majewskemu (»The Mill and the Cross«, 2011), pri čemer sta slednja razbila statičnost in dovršenemu posnemanju mizanscene slik dodala kompleksne, delno na zgodovinskih dejstvih temelječe pripovedi. Tudi Mike Leigh in njegov direktor fotografije Dick Pope sta v svoj aktualni film uspela verodostojno vnesti »žive slike«, na primer leta 1839 predstavljen motiv zadnje vožnje bojne ladje Temeraire. Leigh, stari mojster socialnih dram, nam v enem redkih primerkov vizualno razkošnih del v svojem opusu predstavi življenje in delo Josepha Mallorda Williama Turnerja (1775–1851), britanskega slikarja, ki se je proslavil s pogosto dramatičnimi slikami pokrajin, morja, nesreč in takratnih tehnoloških presežkov. Turnerjeve podobe prežema svetloba, ki bodisi kot šop preusmerja pozornost opazovalca v osrednji del dogajanja ali pa kot tančica dodaja svojevrstno mehkobo naslikanemu trenutku. Tovrstna neperformativna dela je zagotovo težje, a vendarle možno poustvariti, o čemer priča naslovni film. In če verjamemo izjavi, ki jo je v nekem intervjuju skromno podal Pope, sta imela z režiserjem enostavno srečo z vremenom. Avtor teh vrstic se ni poglobil v Turnerjevo biografijo, zato prepušča razglabljanja o zgodovinski točnosti pripovedi umetnostnim zgodovinarjem. Bolj zanimivo je dejstvo, katero obdobje Turnerjevega življenja je Leigh izbral za por

Je pravi musliman tisti, ki ne pije vina in reže glave?

Pogledi, 6. marec 2015 ― Napad na uredništvo Charlie Hebdo se za Khaleda Fouada Allama ne bi mogel zgoditi ob primernejšem trenutku: v zadnjih tednih lanskega leta je izšla njegova knjiga z naslovom Jihadista della porta accanto (Džihadist iz soseščine, Edizioni Piemme, 2014). Januarja 2015 so jo ponatisnili, z avtorjevim predgovorom, da je naključje, ki je sovpadlo z njegovim svarilom pred avtohtonimi evropskimi teroristi, seveda tragično.
Literatura, žalost, preteklost

Literatura, žalost, preteklost

Pogledi, 6. marec 2015 ― Georgi Gospodinov je doktor znanosti in predavatelj sodobne bolgarske književnosti na Novi bolgarski univerzi ter hkrati pisec, ki kot muha ali preteklost skuša izstopiti iz svoje glave na papir. Rojen v Jambolu leta 1968, se kot romanopisec, pesnik, dramatik in scenarist uvršča v vrh prevajanih sodobnih bolgarskih avtorjev. Njegova prva pesniška zbirka Lapidarij (1992) je bila nagrajena za najboljši prvenec leta, kritika in bralci pa so z odobravanjem sprejeli tudi prihodnje zbirke pesmi in kratkih zgodb.

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Roald Dahl - ODVRATNE RIME

Koridor, 5. marec 2015 ― Režiser: Vinko Möderndorfer Lutkovno gledališče Ljubljana Premiera: 26. 2. 2015 V Odvratnih rimah so otrokom že poznane pravljice – na primer Pepelka, Sneguljčica in sedem palčkov, Rdeča kapica – predstavljene na alternativen način, v sodobnih rimah in z manj pravljičnega efekta. Tukaj noben lik ni popoln, princi niso zgolj pogumni, hrabri, močni, plemeniti in kar je še pozitivnih lastnosti. Dahlove zgodbice v rimah je v slovenski jezik prepesnil Milan Dekleva, za potrebe predstave pa jih je dramatiziral režiser sam. Predstava je namenjena otrokom, starim šest in več let, ogledate pa si jo lahko na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana Režiser Vinko Möderndorfer je izbral štiri zgodbice, ki jih v skoraj uro trajajoči predstavi odigra šest igralcev. Začne se zelo obetavno – z minimalistično sceno in duhovitim kostumom volka nam Rok Kunaver in Ajda Toman uprizorita Rdečo kapico, ki je bistveno bolj premetena in sploh ne potrebuje lovca, da jo reši, ker se sama. Rdečo nit med posameznimi zgodbicami drži Jan Klobučar kot pripovedovalec. Sodeč po do tedaj spektakularni kostumografiji Alana Hranitelja sem pričakovala, da bo oblečen v kaj bolj zanimivega kot enobarvno majico in klobuk. Naslednjo spoznamo sramežljivo Pepelko, ki jo kot gostja odigra Lena Hribar. Neprestano beži pred svojim princem in je manj damska, njen vilinec (Rok Kunaver) je precej neroden, mogoče celo nekoliko preveč. Pa ne samo on, vsi liki so pretirano karikirani, saj je norčevanje iz pravljičnosti dovolj očitno že pri spremembi razpleta v vsaki posamezni pravljici. Alenka Tetičkovič je sicer izjemna v vsaki vlogi, ki jo odigra, enako prepričljiva je kot ošabna in ritasta zlobna polsestra, kot nejevoljna Jakčeva mati in kot domišljavi drugi pujsek s svojo trdnejšo hišico iz lesa. V drugi polovici pa gre vse strmo navzdol. Predstavljeni sta še pravljici o Jakcu in magičnem fižolčku ter o Treh prašičkih – scena postane presvetleča in žal cenenega izgleda — prav tako kostumi, igra pa še bo
Camp X-Ray (2014)

Camp X-Ray (2014)

Filmski kotiček, 5. marec 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslova Država: ZDALeto: 2014 Žanri: Drama, Vojni Dolžina: 117', ImdbRežija: Peter SattlerScenarij: Peter Sattler Igrajo: Kristen Stewart, Payman Maadi, John Carroll Lynch, Lane Garrison, Joseph Julian Soria Ne tako dolgo nazaj je Kristen Stewart sprožala masovno histerijo med milijoni najstnikov, trume oboževalcev so samo za kino vstopnice odšteli več kot milijardo dolarjev (skupni zaslužek celotne franšize Somrak), prodajalo pa se praktično vse, na kar se je dalo natisniti Kristen in Roberta v objemu. V istem obdobju je v New Yorku rojeni iranski igralec (tudi režiser in scenarist) Peyman Moaadi, ki se je v domovino staršev vrnil že v otroštvu, igral v dveh odličnih filmih rojaka Asgharja Farhadija (About Elly, Ločitev) in za svoj nastop v slednjem je prejel nagrado za najboljšega igralca v Berlinu. Tedaj sta Kristen Stewart in Peyman Moaadi bila dva različna svetova, ki smo ju težko postavili v isti kontekst. Nekaj let kasneje je perspektiva povsem drugačna: Moaadi je še vedno Moaadi, Stewartova pa je svojo igralsko kariero usmerila v povsem novo, razburljivejšo smer in dobili smo film, v katerem Američanka in Iranec tvorita prepričljiv igralski tandem. Pri istem projektu ju je združil ameriški režiser in scenarist Peter Sattler, ki je svojo debitantsko stvaritev predstavil na lanskem Sundancu.  Stewartova je mlada vojakinja Amy Cole, ki se pripravlja na odhod v Irak, a na koncu pristane v vlogi paznice v Guantanamu. Tam so že pred osmimi leti pripeljali Alija, ki so ga ameriški obveščevalci nedolgo po 11. septembru prejeli v Nemčiji. Vojakinja Cole se mora hitro privaditi na pravila službe in novo okolje. Med drugim mora razumeti, zakaj so ljudje v celicah priporniki in ne zaporniki, prijateljski odnosi s kolegi in nadrejenimi pa lahko samo olajšajo njeno delo in zmanjšajo stres. Novinka sprva sledi zgled soborcev, ter se poskuša povsem distancirati od zapornikov. A ko zavrne narednika, ki poskuša njun odnos izkoristiti za potešitev svo

[LITERATURA: domače] Poročilo z dogodka KDO ZDAJ TU LAŽE?: Slavoj Žižek, Alenka Zupančič, Mladen Dolar (Fabula 2015)

Koridor, 5. marec 2015 ― SNG Drama, veliki oder, 3. 3. 2015 Tri najbolj prodorna imena slovenske filozofije so do zadnjega kotička napolnila veliko dvorano Drame, ki je že od vsega začetka pulzirala kot v pričakovanju premiere gledališke predstave svetovnega formata. In točno takšno predstavo smo dobili. Aspekti laži in resnice v očeh Mladena Dolarja, Alenke Zupančič in Slavoja Žižka so se skozi večer elegantno spletali v intelektualno zmes z elementi humorja, aktualnosti, pa tudi narave laži v življenjskih situacijah. Kljub začetnemu občutku, da bo večer potekal v preletih razmišljanj svetovnih filozofov o laži z majhnim dodatkom osebnega filozofskega vidika, se je hitro izkazalo, da je bil ta občutek lažen in da je bila teoretska uvertura nujna osnova za dojemanje toka misli in karseda boljše razumevanje povedanega. In čeprav je bilo na odru Drame ves čas govora o isti temi, so trije filozofi podali tri kontrastne vidike laži, ki so šli še dlje od teoretičnega premišljevanja o (vsaj na prvi pogled) črno-beli podobi resnice in laži, na koncu pa so dokazali, da niti osnovna, družbeno sprejeta črno-belost ni tako dvopolna, ampak ima kolosalne razsežnosti. Najprej so besede Mladena Dolarja v nas sprožile razmišljanje o razlikovanju med lažjo in neresnico, približal nam je paradoks lažnivca, v naše glave pa je zasejal tudi mnoga vprašanja, kot je to, ali je mogoče govoriti samo resnico in tako lagati, ter obratno - izključno z laganjem govoriti resnico. Če se je Mladen Dolar osredotočal na vprašanja o reprezentaciji laži in našem dojemanju, se je Alenka Zupančič podala bolj na področje družbenega pogleda na laž in se vprašala, kdaj je dopustno lagati, če je to sploh mogoče. Tako jo je misel peljala mimo Kanta, ki je zapisal, da laž ni nikoli odpustljiva, do Martina Luthra, ki pa je zagovarjal tezo, da je laž v imenu človekoljubja odpustljiva. Zupančičeva se je spustila še globlje v problematiko prav te človekoljubnosti in za primer podala preganjanje kadilcev. Slavna ciničnost, podkrepljena
Mesto v peščeni uri*

Mesto v peščeni uri*

Pogledi, 5. marec 2015 ― Statično mesto je ukinila suburbija. Ne kot načrtovalsko entiteto, temveč kot prostor odklona. Kot največje eksperimentalno polje mesta. Tudi v manjših državah redkih urbanih presežkov, kjer se izvaja epigonstvo »velikega brata«, kar je občutljivo zapisal pisatelj Lojze Kovačič: »Komaj se rodimo, že pripadamo. Majhen narod pripada margini, ki, ponavljam, zmeraj o nečem razglablja ter nekaj hoče.« 

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Njeboša Pop Tasić - Agatha

Koridor, 4. marec 2015 ― Režija: Dušan Mlakar Premiera: 24.2.2015 V Agathi, miniaturi za dva igralca in en prenosnik, se za komorno predstavo dvoranica Duše Počkaj v Cankarjevem domu prelevi v boemsko raztreščeno dnevno sobo pisatelja Karla Jedermana, fiktivnega karakterja, ki gledališkim odrom ni neznan. Če se je v ustvarjanju Nebojše Pop Tasića do sedaj večkrat pojavil kot fantomski šansonjer s štajerskim naglasom, se tokrat utelešuje v prepričljivem Gašperju Jarniju z vehementnostjo polnega, dodobra utečenega lika s svojim lastnim značajem. Preobremenjenega Jedermana v deliriju cenenih hlapov žganjice obišče predmet njegovega raziskovanja: nihče drug kot legendarna Agatha Christie, o kateri naj bi napisal biografsko igro. V dobri uri dialoga med dvema nasprotujočima si, pa vendar čudno nepričakovano podobnima karakterjema, smo tako večkrat priča preveč gostobesednemu in skorajda klišejskemu modrovanju o življenju, ljubezni, sovraštvu in smrti. Ob podrobnejšem poslušanju se nam zazdi, da je morda prav Christiejeva avtorica večine replik, ki so izrečene med protagonistoma – na trenutke je slog govora kot posnetek glasov Hercula Poirota ali Miss Marple. Tudi lik Agathe govori skozi druge – v večeru se predstavi približno petkrat, vsakič z drugim imenom: Celia, Ariadne, Teresa, Blanche, Mary. Kdo je torej ta izmuzljiva, eterična ženska, ki se tako vztrajno umika skoz vrstice svojih kriminalk, ki trpi za selektivno amnezijo, ki izgine in se pred neprijetnimi dejstvi skrije v toplice? Drobcena, v črno oblečena postava Barbare Vidovič zdaj ihti, zdaj rohni, zdaj z elegantno angleško zbranostjo pije čaj. Je mogoče, da se je tudi v krhko pisateljico naselil morilski duh in je njeno pravo življenje pravzaprav njena največja detektivska umetnina? Ne vemo, kdo je, in verjetno ne bomo nikdar vedeli, kdo je v resnici bila Agatha. Lahko pa ji, kot modruje Jederman ob začetku predstave, oprostimo, saj je v vsej svoji človeškosti lahko le popolnoma nedolžna. Ajda Bračič
še novic